Spremljajte prispevke na temo “Kultura”
Bas du formulaire
https://www.dnevnik.si/1042468120/kultura/splosno/1042468120
TRẦN QUANG HẢI trả lời phỏng vấn của báo DNEVNIK xứ SLOVENIA, 26.08.2011
The National newspaper DNEVNIK of SLOVENIA made a video interview with TRAN QUANG HAI to accompany an article published on August 26, 2011 before his concert “TRAN QUANG HAI Z GOSTI” in the framework of Festival “NIGHTS IN LJUBLJANA OLD TOWN” (NOCI V STARI LJUBLJANA) on August 26, 2011
Igranje na kreditno kartico in ukradene žlice
Vietnamski glasbenik Tran Quang Hai, ki bo nocoj na Novem trgu nastopil v okviru festivala Noč v Stari Ljubljani, je svetovno priznani virtuoz igranja z žlicami ter alikvotnega petja. Slednje je pevska tehnika, pri kateri je sočasno z osnovnim tonom odpet še alikvotni ton, s čimer je ustvarjen večglasni solo. Omenjena tehnika omogoča največ dvominutno zaporedno petje, saj mora biti pesem izvedena z enim samim vdihom. Quang Hai na svoj repertoar najpogosteje uvršča Beethovnovo Odo radosti ter nekaj mongolskih tradicionalnih pesmi, saj je ta azijska država domovina tovrstnega načina petja.
Fotografije 1/2
| Priporočamo, kar zdaj berejo drugi |
Vrhunski glasbenik, ki se je izkazal za izjemno simpatičnega in sproščenega sogovornika, je med intervjujem priredil kar mali koncert. Poleg demonstracije alikvotnega petja je z žlicami odigral nekaj pop pesmi, prikazal, kako je moč iz tradicionalnega vietnamskega inštrumenta, poimenovanega “Jew’s harp” (vrsta ustnega glasbila), izvabiti techno zvoke, nato pa je k ustni odprtini prislonil kreditno kartico in proizvedel zanimive ritme. “Usta so moj glavni inštrument. Brez njih se ne bi mogel umetniško izražati,” je prepričan Tran Quang Hai.
Kaj vas je pritegnilo k alikvotnemu petju?
Prvič sem se s to tehniko petja srečal leta 1969, ko sem začel delati v Nacionalnem centru za znanstvene raziskave v Parizu. Ena izmed sodelavk, ki je prihajala iz Mongolije, mi je za poslušati ponudila posnetek, vendar sprva nisem kazal presenečenja, saj sem bil prepričan, da poslušam petje dveh oseb. Ko mi je razložila, da pesem izvaja en sam človek, nisem verjel, zato sem posnetek odnesel v akustični laboratorij v analizo. Sam sem se trudil dve leti, da bi posnemal ta glas, saj mi nihče ni znal razložiti, na kakšen način ga je moč proizvesti. Potem ko sem ta posnetek poslušal vsaj tisočkrat ter si v glavi skoraj nenehno ponavljal to melodijo, sem le dojel sistem alikvotnega petja. Nekega dne, ko sem obtičal v prometnem zamašku ter si prepeval, sem kar iznenada zapel alikvotno. Zavedel sem se, da je pri tem ključno vlogo odigrala pozicija jezika, zaradi česar ga vse do doma nisem premaknil, da bi svoj dosežek lahko pokazal svoji ženi ter petje tudi posnel (smeh). Za tem sem svoje znanje začel prenašati še na druge ter si v več kot štiridesetih letih nabral okoli osem tisoč učencev po vsem svetu.
Pa vendar tičijo za alikvotnim petjem tudi neke vrste znanstvene in duhovne raziskave…
Kot prvo je pomembno, da imaš v glavi povsem uglašeno melodijo pesmi, ki jo želiš alikvotno odpeti. Če dosežeš to raven, lahko alikvotno odpoješ katero koli pesem. Poleg tega si sam pri petju pomagam s števili. Tako kot je Pitagora matematično razdelil oktavo, tudi moj jezik pozna podobno delitev. Na ta način imam v glavi popolno kontrolo, kako v ustih pozicionirati jezik, da bom odpel določen ton. Tudi ko želim skladbo zapisati na papir, ne uporabljam not, temveč števila. Note namreč kažejo točno določeno višino tona, ker pa moški in ženske nimamo enakih glasovnih višin, se mi zdi alikvotne tone primerneje zapisovati z bolj univerzalnimi simboli, torej števili.
Naslanjam pa se tudi na sedem čaker v telesu, saj pri petju uporabljam sedem samoglasnikov. Ko lahko trideset sekund poješ v znamenju ene čakre, ne da bi spremenil ton, simbolično dosežeš nirvano ter postaneš šaman. Tedaj čutiš, da celotno telo vibrira ter dobi moč izvajati nekakšne “magične” spremembe. Tako lahko le v nekaj sekundah toploto svoje roke z običajne telesne temperature dvignem do temperature 75 stopinj. (Kar je tudi demonstriral, a le pod pogojem, da sem mižala. Najprej je na moje čelo prislonil roko običajne temperature, torej okoli 37 stopinj, ob njegovem ponovnem dotiku čez nekaj sekund pa sem začutila izjemno vročo dlan.) Takšna moč izvira le iz moje koncentracije.
Menda pa ima alikvotno petje tudi zdravilno moč.
Da, uporabljam ga tudi kot psihološko glasbeno terapijo. Če ste denimo sramežljivi in vas je zaradi tega strah govorjenja pred množico, morate seveda najprej pridobiti samozavest, ki pa je povezana s koncentracijo. Alikvotno petje je odlična vaja za koncentracijo, saj se tu lahko koncentriramo le na en alikvotni ton naenkrat. Tako pride do podobnega učinka kot pri meditaciji, po kateri začnejo ljudje brati svojo notranjost ter razpirati svoj um. Prav tako lahko pomagam posameznikom, ki jecljajo. Ljudje, ki nimamo te govorne težave, podzavestno govorimo tedaj, ko izdihujemo zrak, jecljajoči pa se mučijo z govorjenjem med vdihovanjem. Ker petje terja od nas, da najprej vdihnemo in šele ob izdihu lahko zapojemo, jecljajoče paciente prosim, naj skušajo govoriti med petjem. Ker med alikvotnim petjem ne smemo vdihovati zraka, se lahko ob njegovi pomoči jecljavi ljudje odvadijo hlastajočega vdihavanja ter s tem naučijo kontrole dihanja. S pomočjo tradicionalnega vietnamskega inštrumenta, “judovske harfe”, pa lahko glasovno oporo nudim tudi tistim, ki so zaradi različnih bolezni, kot je denimo rak na grlu, izgubili glas. Namesto da bi ti plačevali visoke zneske za medicinske aparate, ki bi jim posojali glas, lahko zašepetajo skozi judovsko harfo, ta pa jim zaradi vibracij v grlu nadomesti glasilke.
Vaša posebnost pa je tudi virtuozno igranje z žlicami. Menda ste začeli, ko ste bili stari komaj pet let. Se spominjate, kaj vas je takrat navdahnilo?
Z žlicami igram že več kot šestdeset let. Spominjam se, da sem kot otrok videl vojaka, ki je igral z žlicami, saj med vojno ni bilo na voljo drugih inštrumentov. To umetnost smo v Vietnam uvozili iz Sovjetske zveze, saj je bilo tam igranje z žlicami nekakšen tradicionalen hobi. Ko sem obiskal Rusijo, sva z žlicami igrala celo skupaj z nekdanjim predsednikom Borisom Jelcinom. Ker je bil pač on glavni v državi, sem mu zatrdil, da je boljši od mene, čeprav vem, da sam najbolje obvladam tovrstno igranje. (Smeh.)
Obstajajo različne tehnike igranja z žlicami, ampak vi ste izumili svojo. Kakšne so posebnosti te tehnike?
Na odru nikoli ne boste videli ljudi, ki bi solo igrali z žlicami tako kot jaz, temveč vedno igra več ljudi naenkrat. Prav zato moram ustvariti enak učinek, kot če bi bilo izvajalcev več. Pri igranju moram biti torej izjemno hiter, uporabljam pa tudi različne dele svojega telesa; od dlani, zapestja, podlahti, stegen pa do zob.
Ali ni boleče, ko se z žlicami tolčete po zobeh?
Večinoma ne, ker sem izjemno previden, vendar se je že zgodilo, da sem zaradi tolčenja krvavel iz dlesni ter bil zato videti kot Drakula. (Smeh.)
Prebrala sem, da žlice za igranje ne smejo biti pretežke.
To ni res, lahko igram s katerimi koli žlicami. Te, ki jih imam sedaj v roki, sem denimo pobral v restavraciji včeraj zvečer. (Smeh.)
POŠLJI KOMENTAR POŠLJI POPRAVEK
Haut du formulaire
Spremljajte prispevke na temo “Kultura”